»Sem posiljevalec, tako kot vsi drugi v tej sobi.«

»Prosim svojo ženo, svoje otroke in vnuke, da sprejmejo moja opravičila. Obžalujem, kar sem storil. Prosim za odpuščanje, četudi ni odpustljivo.«

»Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati 'papirnato bitje' – prenehati je želela 'jesti, se potiti, krvaveti', želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše.«

»To je paradoks teh volitev. Pokazale so moč desnice, a morda bomo dobili premierja, ki bo z levice. Francozi so želeli kaznovati predsednika Macrona, a so se nazadnje ustrašili lastne drznosti.«

»Priznal sem krivdo, se označil za posiljevalca in se opravičil svoji družini.«

»Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.«

»Umrl je v starosti 91 let. Zdaj sem mirna. Ker mu ne bo treba več trpeti.«

»Vsakič, ko Dominique Fortier obišče Homestead, vanj 'vstopa po prstih', kot piše, 'da ne bi naluknjala papirnatega poda'.«

»Imam vtis, da ga nekateri Čehi, vključno z intelektualci, prvič, krivijo za svojo komunistično preteklost, in drugič, da je tudi po žametni revoluciji ostal popolnoma neviden.«

»Zgodba o uspehu ljubljanskega letališča se bo nadaljevala.«